This week i finally wrote the recap for the last four sessions of RHoD, which turned out was a considerable amount of stuff (almost 1500 words), even in a condensed writing form. I also played around with SAI some more.

Spoiler
Show
Krvava pot skozi elsirški dol
Kar nekaj dni je druščina tovarišev (in Felix) potovala po cesti od Brindola do Drellinovega broda. Čeprav je bila naloga za Yvienne dolgočasna – zgolj dostaviti sporočilo poveljnici straže vasi – je bilo delo pošteno in, glede na tisoč zlatnikov v žepih, kar dobro plačano. Tako je štiriglava skupinica zadnjih nekaj dni v poletni vročini hodila, oziroma jezdila, proti Drellinovem brodu in vse je kazalo, da bo pot minila brez omembe vrednih dogodkov, ko je Drood opazil premikanje v grmovju ob cesti. Zaseda!
Četverica bojevnikov, en dinozaver in kmalu tudi nemalo beštij iz globin pekla so v usklajenem tandemu naskočili nesojeno zasedo in hobgoblini in žužkedvedi so navkljub okrepitvam hitro padli pod točo rezil, krempljev in urokov, z izjemo duhovnega ki ga je udarec s topim delom Yvieninega orožja spravil v prerani sen. Pregled bližnjega območja je pokazal ruševine zgradbe v bližini, ki je hobgoblinom očitno služila kot oporišče. V njej so Yvienne, Lars in Drood našli manj srečne popotnike, ki so očitno prav tako naleteli na zasedo in kup zlatnikov, ki so od smrti goblinov naprej bili brez lastnikov. Druščina je prav tako vse mrtve in nezavestne gobline ločila od njihove lastnine in jo, skupaj z nezavestnim coprnikom, naložila na konja in naredila še zadnji del poti do Drellinovega broda.
Ob prihodu v vas sta Felix in Yvienne zašla v manjši nesporazum glede retoričnih sposobnosti določenih članov skupine, nato pa je druščina le uspela dopovedati vaščanom, da iščejo poveljnico straže in da so pripeljali ujetega coprnika, ki bi lahko kaj vedel o napadih.
Kljub večerni uri so bili popotniki takoj usmerjeni v domovanje vodje vasi, kjer sta jih že čakala župan in poveljnica straže. Tam je druščina na kratko pojasnila svoje srečanje s hobgoblini in tudi predala sporočilo, zaradi katerega je sploh prišla v Drellinov brod. Vaščani so jim v zameno pojasnili, da bližnje kraje vedno pogosteje napadajo razni goblinoidi in da so ceste zaradi tega že precej nevarne. Prosili so, da prišleki, ki so očitno precej sposobni skrbeti zase, ugotovijo, kaj se dogaja v Elsirškem dolu.
Po obveznem postanku tekom mesta, kjer so popotniki pozdravili svoje bolezni, prodali in nakupili nekaj opreme je bil čas za zaslišanje klerika. Zaradi nespametno povezanih rok iz njega ni bilo mogoče izvleči kaj dosti več kot precejšnjega fanatizma na zmajevsko boginjo Tiamat, preden si je z urokom vzel življenje. Naslednji korak je zato bil obisk pri bližnjem druidu in rangerju, ki sta nas proti Wrathovemu stolpu.
Wrathov stolp sicer ni bil daleč – le kak dan potovanja, ampak cesta do njega je vodila skozi močvirje. Kmalu je bilo opazno, da je celotno območje mrtvo – nobenega žvrgolenja ptic in običajnih zvokov gozda. Droodove oste oči so kmalu opazile razlog, ko se je blizu ceste premaknila velika kačja glava. Ko se je glava spet pojavila poleg poti je pripeljala s seboj še šest prijateljic na istem trupu in hidra se je vrgla v napad. Ker je bila druščina na hidro popolnoma nepripravljena, sploh na to hidro ki je izgledala bolj demonsko kot običajno. Popotniki so zato po hitrem postopku, ahem, izvedli taktični umik in napredovali po poti do Wrathovega stolpa.
Napad na Wraathov stolp (iz Yvienninega dnevnika)
Vstali smo zgodaj zjutraj in ponovili plan napada, ki smo ga sestavili prejšnji večer. Grad je imel dva vhoda – enega glavnega in enega, kjer se je obzidje zrušilo in je bilo dokaj lahko prehodno. Jaz bi v grad vsopila skozi porušeni del obzidja, ostali člani pa skozi glavna vrata oz. Kar je ostalo od njih. Do gradu sem prišla neopažena, v trenutku, ko sem prečkala obzidje, pa sem skozi podrto steno ene izmed zgradb v gradu zagledala ne le hobgoblinske bojevnike, ampak tudi ogromnega minotavra z orjaško sekiro v rokah. Prvega hobgoblina sem uspela porezati takoj, nato pa se je bitka za stolp začela na polno. Ker sem videla, da imam na rokah malce več kot sem pričakovala sem poklicala Drooda na pomoč, medtem ko je njegov Fluttershy skrbel za dva goblinska jezdeca na wargih, ki sta se pojavila pri čarovniškem delu skupine. Kot da minotaver sam ni bil zadosten problem, sta se naprotnikom pridružila še demonska mantikora in leteč coprnik, ki sta našo druščino zasula z bodicami in ognjem. Nekomu, ki je je doživel boje v Adrijskih gozdovih sicer to še ni bilo življenjsko nevarno, ampak nekaj članov naše skupine je pa do sedaj bilo bolj vajenih študiranja v mirnih okoliščinah in napad jih je kar pošteno zdelal. Postalo mi je jasno, da je potrebno bitko hitro zaključiti, ali pa jo ne bomo vsi preživeli.
Ker so moje letalske sposobnosti omejene sem ocenila da je najprej potrebno poskrbeti za minotavra. Če bi le ta prišel do naših pobecev v spalnih srajcah bi ti imeli precejšnje težave. Z Droodom sva se počasi premikala okoli minotavra in ga poskušala obkoljiti, ko se je ponudila priložnost. S hitrim skokom sem se izgnila njegovemu napadu, se v prevalu pognala proti steni in si v mislih zavrtela sobo. Stena je služila za odskočno desko ravno ko se je minotaver obrnil proti Droodu za surov udarec. Silo odriva sem uporabila za napad in ost moje sulice se je s strašansko silo zapičila v minotavrov nezaščiten hrbet. Udarec je prebil srce in celoten prsni koš divjega bojevnika, ki je mrtev padel na tla.
V tem času je demonska gosenica, ki jo je priklical Lars dobila oprijem na sovražnem coprniku in ga uspela onesposobiti. A ta sreča žal ni trajala dolgo, saj je naslednji napad mantikore končal življenje beštije in zadal Larsu še zadnjo rano, preden se je nezavesten zgrnil na tla. Kljub vsemu je ta napad Felixu dal dovolj časa da je na coprnika začaral urok, s katerim je prekinil njegovo letenje in čarovnik je padel na tla tik pred sobo, v kateri sva se borila z Droodom. Z mrtvim minotavrom je bila naslednja tarča jasna in v naslednjem trenutku je bila moja sulica zapičena skozi njegov trebuh. Ne vem kakšna demonska vzdržljivost ga je gnala naprej, a uspel je začarati še en urok, preden ga je dohitela smrt. Z njegovim koncem je ostal le še en nasprotnik – za ostale so poskrbeli Feliksov zlati prah, Droodove in Larsove beštije in seveda Fluttershy. A v tako enoličnem boju tudi mantikora ni zdržala prav dolgo.
Lars je bitko preživel, zahvaljujoč napoju, ki mu ga je Feliks v kaosu boja uspel administrirat. Prisežem, kakor je ta tip antipatičen je pa na trenutke izredno koristen. Skratka po boju nas je Lars vse prijazno pozdravil – in bilo je kar potrebno, saj smo bili vsi precej zdelani. Boj je ponovno uspel preživeti en goblin, za katerega pa se je izkazalo da ne ve prav dosti o načrtih njegovih poglavarjev. Zato pa je bil toliko bolj vreden natančen pregled gradu in stolpa. Poleg kopice magičnih in nemagičnih predmetov smo našli tudi načrt napada goblinoidov na Elsirsko dolno. Odločili smo se, da je to zares pomembna informacija in da jo je potrebno čim prej dostaviti ostalim. Kar pa je seveda pomenilo ponovno pot skozi močvaro in mimo hidre. Ker je bil že večer smo se odločili, da se bomo tokrat pripravili na hidro in jo pošteno premagali. Felixu sem razložila, da je, čeprav drugače izredno mogočna in nevarna beštija, konec koncev le žival in da je šibka na coprnije, ki slabijo um.
Moj nasvet si je vzel k srcu in ko smo se naslednje jutro srečali z hidro je bil pripravljen, čeprav z malo tresočo roko. No, pa saj tega mu ne morem zameriti. Priznam da sem, ko sem tudi sama videla sedem glav, napolnjene z vrstami kot britve ostrimi zobmi, bila nemalo živčna. Načrt je bil seveda dober, a še tako dober načrt se lahko sfiži. No, ampak kar je Felix izgubil na kvaliteti je več kot nadoknadil v kvantiteti in v nekaj sekundah se je množica urokov vsula na hidro. Nekaj jih je zgrešilo, nekaj se jih je neškodljivo odbilo, nekaj pa jih je zadelo in hidra je nezavestna telebnila v močvaro. To je bil trenutek, ki sem ga čakala. Previdno sem se spravila v vodo, poiskala razdelek med dvemi hidrinimi rebri, ki je ležal blizu srca in počasi in natančno v hido zapičila celotno sulico, do konca ročaja. Tako huda rana se je izkazala prevelika tudi za hidrine mogočne regenerativne sposobnosti in njena kri je začela v potočku teči v kalno močvirno vodo.
Ko je enkrat neposredna nevarnost minila in se je bilo mogoče razgledati po terenu, sem na bližnjem otočku opazila ostanke manj srečnih popotnikov pred nami. Večina njih in njihove opreme je bila zgrizenih do neprepoznavnosti, en prsni oklep iz čistega mithrila pa je bil kar lepo ohranjen, čeprav malo bolj zdrgnjen kot moj.
V vsakem primeru pa sedaj hitro v vas predat sporočilo in po mojo novo sulico.


For next week's theme I choose: The Grip of Winter. Have fun with it. :P